I found an very interesting article on sloveniansoccer about the first Katanec's interview after last years WC. It's very interesting reading. Only in slovenian though James (learn it man ).
Anyway here it is:
Ekskluzivni intervju: Sreèko Katanec: Vrnil se bom, ko bodo odnosi urejeni
Èe bi odloèal glas ljudstva, bi navijaèi za selektorja slovenske nogometne reprezentance znova ustolièili Sreèka Katanca, ki je s senzacionalnima uvrstitvama na evropsko prvenstvo leta 2000 na Nizozemskem in Belgiji ter svetovno prvenstvo leta 2002 na Japonskem in Južni Koreji povsem obnorel Slovenijo. Po katastrofalni predstavi s Hrvati v dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2004 na Portugalskem je imel Katanec ponudbo za vrnitev na selektorski stolèek. Zavrlu je rekel ne, Dnevniku pa da in po skoraj dveh letih popolnega molka za medije je spregovoril v ekskluzivnem intervjuju.
Zakaj vas ne zanima mesto selektorja slovenske èlanske reprezentance, ko pa vas po nekaterih anketah podpira 70 odstotkov Slovencev?
Vse stvari v življenju želim poèeti z veseljem in srcem, ne pa zaradi denarja. Ni še napoèil pravi trenutek. V Sloveniji obstaja skupina ljudi, ki ne morejo preboleti sijajnih uspehov, ki so bili z reprezentanco narejeni v preteklosti. Znova se je pokazalo, da skrbijo le za promocijo neèesa, kar danes nima veè nobene vrednosti.
Ste lahko bolj konkretni z imeni in priimki?
Športni dnevnik piše tako, kot je v njihovem interesu, zraven je v isti navezi še kakšen drug dnevni èasnik. Ob zadnjih dogodkih so izpadli smešni, da se borijo proti preteklosti in meni, ki sem se izoliral sam. Skoèili so na noge, bog ne daj, da bi bil Katanec spet selektor! Jaz pa za to službo niti v enem trenutku nisem bil zainteresiran. Razumem, da je demokracija, vendar da je tak pohlep za zaslužkom in prodajanjem èasnikov, pa nikakor ne. Noro je, da si je novinar dobesedno izmislil èlanek. Nisem mogel verjeti, ko sem bral, v kateri gostilni je bil moj sestanek z Zavrlom, osebe, ki so bile zraven, kako sem zahteval odstranitev sekretarja Jošta in petih reprezentantov... Èe je to profesionalno, grem takoj med novinarje.
Kako je bilo sploh s ponudbami za selektorsko službo in vašimi sestanki s predsednikom Nogometne zveze Slovenije Rudijem Zavrlom v gostilnah? Kolikor vas poznamo, se o pomembnih odloèitvah ne pogovarjate za šankom.
Pred žrebom kvalifikacijskih skupin za svetovno prvenstvo v Frankfurtu sva se z Zavrlom sreèala na kosilu - zraven je bil še Franc Kancilija - na katerem mi je predsednik omenil, èe bi bil sluèajno pripravljen spet voditi reprezentanco. Odgovoril sem mu, da me trenutno to še ne zanima, ker vem, kakšni so ljudje v štabu, ki vodijo kampanjo proti Katancu, pa naj javno govorijo, kar hoèejo, ker paè ne morejo preboleti nekaterih stvari. Èeprav sem odloèno rekel ne, mi je Zavrl ob slovesu rekel, naj vse skupaj vendarle še premislim. Po tem sestanku je nastal pravi cirkus, po poroèanju medijev sem bil že skoraj postavljen za selektorja. Po enem tednu smo se znova sreèali, vendar ne v gostilni, ampak pri meni doma. Ker je Slovenija majhna in èe bi bili nekateri res takšni Sherlock Holmsi, kot se razglašajo, bi le zasledovali Zavrla, pa bi videli, da je prišel na sestanek k meni domov. Na tem sestanku sem mu še enkrat ponovil, da me stvar ne zanima.
Vas ne zanima, drugi pa bi "ubijali" zanjo.
Zaradi denarja, ker je to v Sloveniji najbolje plaèano trenersko delo, vendar jaz nikoli nisem štartal na službo le zaradi denarja. Èe zraven ni drugih motivov, tudi ni uspeha.
Leto in pol Prašnikar razlaga, da ima težave z ustvarjanjem nove reprezentance, ker jo še vedno razjeda "korejski sindrom".
Èlovek govori o stvari, za katero sploh ne ve, kaj se je dogajalo. Nisem se oglašal prav zaradi tega, da bi imela reprezentanca mir. Imeli so ga, a na koncu ne morem prek nekaterih stvari, ker se nekdo oèitno spet hoèe promovirati prek hrbta Katanca, ki pa noèe nobenemu niè. Ljudi paè ne moreš "zajebavati", ker èutijo in vedo, za kaj gre, ne glede na to, kaj govorijo.
O vzrokih za razkol v Južni Koreji kroži veliko verzij. Kaj se je sploh dogajalo na uvodni tekmi s Španijo, ko je Zahoviè izbruhnil, ker ste ga zamenjali?
To je zgodovina. Za svetovno prvenstvo je bilo vse narejeno tako, kot mora biti, po njem pa tudi predsednik Zavrl ni potegnil pravih potez. Prek nekaterih stvari v življenju paè ne moreš. Trenutno imamo veliko primerov iz moènejših in boljših reprezentanc, ko igralce po izgredu vržejo iz reprezentance. Sveži primeri so Nizozemca Kluivert in Seedorf, Norvežan Carew... Obstajajo doloèena pravila obnašanja in pri tem ni popušèanja. Vsak normalen èlovek, ki spremlja nogomet, vidi, da je bila ta oseba (Zahoviè, op. p.) tudi po svetovnem prvenstvu zamenjana 33-krat na 40 tekmah, pa naj mi oprostijo, èe sem se zmotil v statistiki. V teh primerih je menjava profesionalizem, v našem pa ni bilo tako.
Oèitno noèete spregovoriti priimka Zahoviè. Kolikokrat ste izrekli njegov priimek po tekmi s Španijo? Tudi nekateri igralci so se po razdoru klicali med seboj le še po številkah na dresih.
Niti enkrat. Tej osebi sem prvi rekel, da me v življenju ne zanima veè, zaradi stvari, ki mi jih je izrekla. Od 100 trenerjev bi mu jih 99 naredilo marsikaj, jaz sem ostal miren. Za mene ne obstaja veè, pa naj se zgodi, kar hoèe. Razumem napetost, da je bilo na igrišèu in v slaèilnici izreèeno v efektu, saj stvari dobro poznam, igralci istega moštva smo se med seboj tudi stepli, a dan po dogodku se stvar razèisti, opravièi, prediskutira... Ko pa èlovek dva, tri dni po izgredu še vedno stoji za storjenim dejanjem, se lahko le razidemo.
Izvirni greh naj bi bil, ker Zahoviè na pripravah na Brdu ni imel apartmaja, ker ste ga zamenjali na prijateljski tekmi z Gano tik pred odhodom na svetovno prvenstvo.
To so bedarije. Fantje so pri meni živeli veè kot božansko. Ne bom pa dovolil, da igralci zaènejo pljuvati po uspehu. Najboljši igralec Slovenije po osamosvojitvi lahko pljuva po meni, ne bom pa dovolil, da pljuva po fantih, ko je pred tekmo s Hrvaško izjavil, da je bila reprezentanca Romunije kakovostno veliko slabša od Hrvaške, èeprav ga zaradi poškodbe sploh ni bilo zraven, ampak je bil daleè od reprezentance, ki je bila v razsutem stanju, a si je izborila nastop na svetovnem prvenstvu.
V Južni Koreji se vam je podrl svet. To je bil za vas najveèji šok v življenju. Poteptana je bila vaša trenerska filozofija.
Reprezentanco sem prevzel s filozofijo, da bom ostal, èe bodo odnosi pravi. Nikogar nisem podil iz reprezentance, proti nikomur nisem imel niè. Stvari smo imeli razèišèene. Na koncu ni veè funkcioniralo, ker je šlo v osebno promocijo posameznikov. Absurdno je, da mediji primerjajo, kdo je bolj zaslužen, trener ali igralec, ko pa se toèno ve, kako so razdeljene pristojnosti. Oèitno je osebni ego te osebe prevladal nad interesi reprezentance.
Po dogodkih v Južni Koreji ste se do tega intervjuja zavili v molk.
Lahko bi se delal pametnega. S svojo prisotnostjo bi marsikoga motil. Ljudje so se navezali na reprezentanco in na rezultat, ob takšni kombinaciji pa se navežejo tudi na osebo. Moja morala in etika mi ne dovoljujeta, da bi se s komentarji oglašal v javnosti. Ko sem po skoraj dveh letih enkrat sedel s predsednikom Zavrlom, je nastal hrup. Bil sem nevtralen, zdaj pa so se razkrili, kdo koga šèiti. Zavrl je imel pravico, da se pogovarja s komer koli, ker Prašnikar praktièno ni imel veè pogodbe.
Po svetovnem prvenstvu ste doživeli novo grenko izkušnjo z Olympiakosom, kjer ste dobili odpoved po enem porazu v derbiju z najveèjim tekmecem Panathinaikosom, potem ko se vam je poškodoval vratar...
Ni bila grenka izkušnja. Èlovek se uèi vse življenje. Jaz sem se nauèil, da v doloèeno okolje ne grem veè delat. Nisem prièakoval, da me lahko zamenjajo na tak naèin. A trenerski kruh je paè takšen, da si zamenjan le zato, ker se je nekdo zjutraj zbudil slabe volje. Vendar to je profesionalizem in ni niè tragiènega. Morda sem jaz v drugaènem položaju kot veèina trenerjev, ker sem zelo mlad za ta poklic. Nauèil sem se, da dokler otroci hodijo v šolo, jih ne bom veè izpostavljal pritisku stalnih selitev. Ker me sinova potrebujeta, nisem veè pripravljen oditi nekam za trenerja in pustiti družine doma.
Vendar vas mnogi želijo za trenerja v Sloveniji.
Najlepše je delati doma, vendar sem preveè realen èlovek in noèem delati v okolju, kjer vidim, da so ljudje, ki so tesno povezani s športom in nogometom, proti in so to javno pokazali. Zame je super, da se je ob zbrki s selektorjem pokazalo, kako ljudje razmišljajo. Trenutno še ni èas za vrnitev, a se bom vrnil v slovenski prostor. Vrnil se bom, ko bodo odnosi urejeni. Predobro poznam sceno, kako funkcionira, moje zahteve so visoko profesionalne. Ljudje bi moj prihod takoj povezali z ligo prvakov, kar je v Sloveniji nerealno.
Navijaèi so na vaši strani.
To izredno spoštujem in se jim zahvaljujem. Žal na stvari gledajo od daleè. Ne moreš delati z ljudmi, ki so v preteklosti komaj èakali, da se je nekaj zgodilo, da nekomu dajo kontro. Pri tem ne mislim na kritiko, ampak na zlobo, ki je oèitno spet udarila na plano, in spet bo moralo miniti nekaj èasa, da bodo stvari pozabljene.
Koliko ste spremljali igre slovenske reprezentance v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo?
Zelo malo. Na štadion nisem šel, da ne bi motil vzdušja. Ljudje so namreè emocionalno vezani name, kar meni sicer godi, res pa je, da smo naredili tudi nekaj lepih stvari. Po svetovnem prvenstvu sem povedal, naj ne prièakujejo, da se bo majhna Slovenija v vsakem ciklusu uvrstila na veliko tekmovanje. Èe se bomo v naslednjih 20 letih uvrstili enkrat ali dvakrat, bo to fenomenalno.
Toda gledalci hitro vidijo, kako se igralci postavijo po igrišèu. Proti Hrvaški to ni bila neustrašna reprezentanca, ampak bojazljivi bunker z najslabšo igro Slovenije v njeni zgodovini.
To je druga stvar, vendar se bom vzdržal komentarjev, ker nimam vpogleda v naèin dela, èeprav prek medijev spremljam vse. Po svetovnem prvenstvu se je tudi med novinarji zaèela prodajati filozofija, da je to nova reprezentanca. V tej reprezentanci je bil nov le Šukalo, zaèel je igrati Cipot, ki sem ga tudi sam že enkrat poklical, pa še Koren je odigral eno tekmo.
Sedanji selektor Prašnikar, ki je pred vašim prevzemom leta 1998 šest mesecev vodil reprezentanco, trdi, da vam je on selekcioniral igralce in vam na pladnju ponudil Pavlina, Milinovièa...
Vemo, kam pes taco moli. Najmanj nekorektno in nesramno je ljudem, med katerimi jih 95 odstotkov nima vpogleda v statistike, prodajati takšne informacije. Sam nikoli nisem govoril proti reprezentancam svojih predhodnikov. V trenutku, ko nov èlovek prevzame reprezentanco, ima svojo vizijo. Ker je slovenski prostor tako majhen, da ne moremo izbirati med 50 igralci, je logièno, da jedro reprezentance ostane. Èe pa gospod sedanji selektor govori, da je on meni nastavil reprezentanco in da so uspehi sledili po logiki samoumevnosti, je to nesramno poèetje do mene. Do mojega imenovanja je Pavlin za reprezentanco odigral štiri tekme, Osterc dve, Aèimoviè, Cimirotiè in Milinoviè pa po eno tekmo.
Vsak nov selektor dela po svoje, igralci ga sprejmejo ali ne, razumejo ali ne... Reprezentanco sem prevzel po kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, ko je osvojila eno toèko, in po treh zaporednih porazih pod vodstvom Prašnikarja. Torej, èe je meni nastavil reprezentanco, ki ni bila sposobna zmagati na treh prijateljskih tekmah, naj bo vsaj toliko korekten, da je tiho, in naj dela po svoji pameti in naj izvleèe èim veè s sedanjo reprezentanco. Jaz mu ne bom metal polen pod noge. Ko smo že pri tem, kdo je komu zapustil kakšno reprezentanco, naj povem, da je Novak vrsto let igral po levi strani. Sam sem videl stvari drugaèe in pri meni je igral vse tekme na desni, razen na tekmi z Romunijo v Bukarešti, ko sem ga prestavil na levo. Ne vem, ali je bila to intuicija, padlo mi je na misel, da odigra po levi, in tako smo dosegli gol.
Vaša trenerska filozofija z reprezentanco je bila polna poguma. Napadli ste Francijo sredi Pariza, Jugoslavijo sredi Beograda...
Ljudje, ki so tesno povezani z nogometom, in tudi novinarji trdijo, da to ni bilo tako. V prvih kvalifikacijah smo igrali izreden nogomet, na najvišjem svetovnem nivoju, in tudi številka deset je igrala fenomenalno. Bil bi pokvarjen, èe tega ne bi priznal. V drugem ciklusu, ko sta se poslovila Darko Milaniè in, žal, tudi Sašo Udoviè, ki je bil izredno koristen za strategijo igre slovenske reprezentance, mi ni veè uspelo najti igralca, ki bi imel takšne karakteristike, kot jih je imel Sašo. Nekateri igralci niso bili veè na takšnem nivoju kot v prvih kvalifikacijah, vendar smo izvlekli 13 tekem brez poraza. Z Romunijo, za katero danes pišejo, da je sicer slabša od Hrvaške, smo odigrali brez najboljšega igralca, ki je bil poškodovan. Za nameèek je imel Knavs nogo v gipsu, Cimirotiè in Bulajiè sta bila poškodovana, Èeh je odigral le 45 minut za GAK po zelo hudi poškodbi gležnja... Igralci so na igrišèu izvedli tisto, kar sem jim naroèil. Trener je tisti, ki mora oceniti, kaj lahko igralec naredi in kaj ne. Meni so metali pod nos, da Slovenija igra najbolje po dežju, snegu, blatu. Mi pa smo najboljšo tekmo odigrali na suhem pri 30 stopinjah Celzija z Jugoslavijo 3:3 na evropskem prvenstvu. Èe bi imeli takšnega igralca, kot je Dragan Stojkoviè, ki je sposoben stopiti na žogo, bi zmagali s 5:0. Slovenija je reprezentanca, ki tega nikoli ni imela.
Dve leti kasneje je Slovenija s Hrvaško doživela polom.
Èe prebiram medije, ta tekma sploh ne obstaja veè. V dveh dneh je bilo vse pozabljeno, nihèe ni ocenil tekme s Hrvati, ampak takoj le celoten ciklus. Ne bom ocenjeval tekem. Novinarji ste na potezi. Ko je selektor dal izjave, kako bo igral na povratni tekmi, sem na televiziji slišal zelo velik aplavz slovenskih novinarjev, in tudi smeh. V Ljubljani se je to resnièno zgodilo z obrambno postavitvijo. V srcu imam rad nogomet in to reprezentanco, ne morem pa mimo tega, da nekdo pred tekmo govori eno, po tekmi pa drugo. Šlo je za iskanje alibijev. Ker Katanec to ne more biti, naj se dogovorijo med seboj. Moj pomoènik Popivoda mi je v savni zaupal, da sedanji selektor ni želel igrati na naèin, ki smo ga videli v Ljubljani. Vendar oèitno nekaj ni funkcioniralo. Èe igralci ne poslušajo selektorja, to pomeni, da se ne razumejo, ali ne govorijo istega jezika ali ni dobro ocenjena situacija, v kakšnem stanju so igralci... Iskanje alibijev, da ne morejo odigrati dveh tekem v štirih dneh, ni sprejemljivo. V preteklosti je reprezentanca v veliko slabšem stanju odigrala po dve tekmi skupaj in še jih bo morala.
Pri vas je bil Rudonja kljuèni mož, ki je hitel na pomoè soigralcem po vsem igrišèu. Cimirotiè in Aèimoviè sta bila brez pripomb jokerja na klopi...
Mi se nobeni reprezentanci ne moremo prilagajati, ker paè nimamo dovolj kakovosti, ampak moramo gojiti svoj slog igre. Temelj, da sploh lahko kaj narediš, je maksimalna borbenost. Z analizo tekem slovenske reprezentance v preteklosti bi prišli do imenitnih zakljuèkov in tudi iz sedanjega kadra bi bilo mogoèe narediti marsikaj. Naj dajo glave skupaj, lahko bi pogledali doloèene stvari in bi hitro videli, kaj, kako in zakaj je doloèen igralec igral in kaj je dal v doloèenem trenutku. Zdaj pa slišim, da je v današnjem èasu najboljši kompromis. Zame je to super v politiki, v vodenju športne ekipe pa sklepanje kompromisov pripelje do razsula. Ko zaèneš sklepati kompromise, da nekdo igra zato, da ne bo jezen, drugi pa ne zato, ker je vstal na levo nogo, kar pozabi na kolektiven šport.
Vaš moto je, bodi pošten do nogometa in vse ti bo vrnil. Nikoli ne bom pozabil tekme z Romunijo, ki jo je Slovenija dobila z 2:1, a ste imeli toliko poguma, da ste priznali, da je bila to slaba igra in zmaga z veliko sreèe.
Zakaj ne bi povedal, èe je naša realnost takšna. V trenerskem poslu je tako. Ko je dobro, gre 80 odstotkov zaslug igralcem, ostalih 20 pa trenerju, ob porazu pa obratno. Ljudem nisem mogel prodajati nekaj, èesar ni bilo. Nisem imel srca ljudem reèi, da smo odigrali super, ko pa bi morali že v prvem polèasu prejeti pet golov.
Prašnikar je prekrižal igralce, na katerih ste vi gradili igro - Novaka, Osterca, Èeha, Milinovièa, Galièa...
Èe je to res, je absurd. Slovenija ima premalo igralcev, da bi se delili na moje in tvoje. Ko sem bil jaz selektor, sem bil zelo kritièen do slovenske lige. Ljudje, ki zdaj vodijo reprezentanco, pa zdaj govorijo iste stvari, medtem ko so bili kritièni, ko so mi pred svetovnim prvenstvom servirali, da v reprezentanci lahko igra sedem, osem fantov iz slovenske lige. Predvsem so mi ponujali napadalca Pekièa in Rakovièa. Zakaj sedanji selektor ni uporabil teh igralcev? Oèitno je ljudem cilj, da pridejo do doloèenega položaja, nakar zaènejo govoriti, kot jim ustreza.
Na koliko nogometnih tekmah v Sloveniji ste bili po svetovnem prvenstvu 2002?
Le na tekmi Olimpija - Liverpool, ker sta me prosila sinova.
Baje ste trenerju Olimpije Suadu Beširevièu svetovali taktiko za povratno tekmo z Liverpoolom.
Nièesar nisem svetoval, ker ni moja filozofija, da bi nekomu nekaj svetoval, še posebej pa ne na daleè. Le pogovarjala sva se o tem, kako igra Liverpool. Svetoval pa sem mu, naj kot trener dela s svojo glavo. Informacije naj posluša, na koncu pa odloèitve sprejema sam.
V medijih mrgoli kombinacij za novo službo. Prodajajo vas po vsej Evropi. Trenutno je najbolj aktualen beograjski Partizan.
Niè ni res, èeprav sem prebral, da sem šel k Srbom, jaz pa sem bil doma. Znani so ljudje, ki širijo takšne novice, reklame èasopisom, ki to pišejo, pa ne bom delal. Ljudje vsake toliko èasa lahko preberejo kakšno bedarijo o Katancu. Ne razumem, da v Sloveniji vladajo razmere, pa ne le v športu, ampak v vsej državi, ko nimamo postavljenih kriterijev, kdo, kdaj, zakaj, kako odloèa o tem, da se pojavi, govori. Udrihamo drug èez drugega, kar ne pelje k nièemur dobremu. Dokler ne bomo uredili teh stvari, bomo živeli slabo.
Vroèa tema so vaši odnosi z ljudmi. Zakaj se ne pogovarjata z Branetom Oblakom?
Oblak je na evropskem prvenstvu, ki ga videl po zaslugi naše uvrstitve, sicer nikoli ne bi bil tam, komentiral tekmo Slovenija - Jugoslavija za nemško televizijsko postajo in pljuval po Katancu, ko je kritiziral taktièno postavitev. Nisem zamerljiv, vendar èe nekdo pljuva po meni, da sebi dviguje rejting, mi ni všeè. Z Oblakom, s katerim sem poleti na tenisu v Tivoliju sedel za isto mizo, lahko vse skupaj urediva v eni minuti, vendar v zasebnem okolju, ne pa, da bo kdo prireditve izkorišèal za zbliževanje. Ne bom pa hodil na prireditve, kjer so ljudje, ki mi ne ustrezajo in s katerimi nimam razèišèenih stvari. Zato tudi noèem, da se rokujem s temi ljudmi in se smejemo pred kamerami in fotoaparati.
Z Bojanom Prašnikarjem pa se ne morete usesti in pogovoriti, kot z Oblakom?
Ne, ker so to povsem drugaène stvari. Naj delajo po svoji pameti. Ne bom jih motil, vendar po dveh letih poslušanja, kdo je komu kaj naredil, Katanec ne more biti budala in tiho. Po tem intervjuju bodo imeli spet mir, vendar naj pustijo uspehe bivše reprezentance na miru in naj to spoštujejo, ne pa, da vseskozi omenjajo korejske dogodke.
Ali vas je kdaj zamikalo, da bi odgovorili na komentarje Oblaka in Prašnikarja?
Ne. Èe imajo tako moralo, naj še kar naprej komentirajo. Dve leti sem bil v popolni ilegali. Bom pa odslej povedal svoje mnenje, ko bo šlo za dobrobit nogometa. Ne bom dovolil, da se prodaja doloèena filozofija. Od takrat, ko je bil Oblak v tujini, je minilo že zelo veliko èasa. Prašnikar ni bil nikoli v tujini in nikoli ni obèutil, kar se zgodi dobrim igralcem, da bi ga trenirali veliki trenerji. Jemljem si to pravico, ker sem imel vseeno malo veè možnosti od njiju komunicirati, videti, trenirati in igrati na visokem nivoju. Upam, da vsaj ne bodo negirali mojega igranja v finalu lige prvakov, osvojitve pokala pokalnih zmagovalcev, igranja finala pokala UEFA...
Selektor ne boste, v tujino ne boste šli. Kaj boste poèeli?
Poènem tisto, kar že vse življenje. Od sedmega leta treniram vsak dan, vseskozi sem v gibanju, svojo življenjsko potrebo zadovoljim. Želim napolniti baterije in izrabiti vsak dan življenja za vesele in lepe stvari, ki si jih želim poèeti.
Ali ste pripravljeni sesti na trenersko klop, èe bi organizirali poslovilno tekmo generacije, ki ste jo vodili?
Jaz sem se poslovil po Koreji. Naj se poslovijo tudi igralci. Za moderne trenerje ni nujno, da sedijo na klopi, sedijo lahko, tako kot v Angliji, kar na tribuni.
Zakaj se Slovenci kot reprezentanca vedno unièimo na velikem tekmovanju? Nogometaši ste se sprli, košarkarji so se stepli, rokometašice so zaostale za visokimi cilji...
Ker osebni ego prevlada nad interesi ekipe. Zaène se debata, kdo je za nekaj najbolj zaslužen. Ko sem gledal košarkarsko reprezentanco po TV, je bilo oèitno, da je vsak igralec svet zase. Tisti igralci, ki so bili na klopi, niso živeli s tistimi, ki so na igrišèu. Ne ve pa se, kdo je igralec, ki na koncu prevzame odgovornost, ker ni postavljena hierarhija.
Slovencem ste vošèili praznike iz zasneženega Kijeva 1999 in deževne Bukarešte 2001. Kaj jim sporoèate izpod sonène Šmarne gore?
Niè posebnega. Enako kot iz Kijeva in Bukarešte. Veliko uspehov in veselja ter naj še naprej spremljajo nogomet, ker potrebuje podporo, kot jo je imel. Upam, da bo z njihovo podporo reprezentanca spet lahko prinesla takšna zadovoljstva, kot jih ljudje že poznajo.
Vse stvari v življenju želim poèeti z veseljem in srcem, ne pa zaradi denarja.
Anyway here it is:
Ekskluzivni intervju: Sreèko Katanec: Vrnil se bom, ko bodo odnosi urejeni
Èe bi odloèal glas ljudstva, bi navijaèi za selektorja slovenske nogometne reprezentance znova ustolièili Sreèka Katanca, ki je s senzacionalnima uvrstitvama na evropsko prvenstvo leta 2000 na Nizozemskem in Belgiji ter svetovno prvenstvo leta 2002 na Japonskem in Južni Koreji povsem obnorel Slovenijo. Po katastrofalni predstavi s Hrvati v dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2004 na Portugalskem je imel Katanec ponudbo za vrnitev na selektorski stolèek. Zavrlu je rekel ne, Dnevniku pa da in po skoraj dveh letih popolnega molka za medije je spregovoril v ekskluzivnem intervjuju.
Zakaj vas ne zanima mesto selektorja slovenske èlanske reprezentance, ko pa vas po nekaterih anketah podpira 70 odstotkov Slovencev?
Vse stvari v življenju želim poèeti z veseljem in srcem, ne pa zaradi denarja. Ni še napoèil pravi trenutek. V Sloveniji obstaja skupina ljudi, ki ne morejo preboleti sijajnih uspehov, ki so bili z reprezentanco narejeni v preteklosti. Znova se je pokazalo, da skrbijo le za promocijo neèesa, kar danes nima veè nobene vrednosti.
Ste lahko bolj konkretni z imeni in priimki?
Športni dnevnik piše tako, kot je v njihovem interesu, zraven je v isti navezi še kakšen drug dnevni èasnik. Ob zadnjih dogodkih so izpadli smešni, da se borijo proti preteklosti in meni, ki sem se izoliral sam. Skoèili so na noge, bog ne daj, da bi bil Katanec spet selektor! Jaz pa za to službo niti v enem trenutku nisem bil zainteresiran. Razumem, da je demokracija, vendar da je tak pohlep za zaslužkom in prodajanjem èasnikov, pa nikakor ne. Noro je, da si je novinar dobesedno izmislil èlanek. Nisem mogel verjeti, ko sem bral, v kateri gostilni je bil moj sestanek z Zavrlom, osebe, ki so bile zraven, kako sem zahteval odstranitev sekretarja Jošta in petih reprezentantov... Èe je to profesionalno, grem takoj med novinarje.
Kako je bilo sploh s ponudbami za selektorsko službo in vašimi sestanki s predsednikom Nogometne zveze Slovenije Rudijem Zavrlom v gostilnah? Kolikor vas poznamo, se o pomembnih odloèitvah ne pogovarjate za šankom.
Pred žrebom kvalifikacijskih skupin za svetovno prvenstvo v Frankfurtu sva se z Zavrlom sreèala na kosilu - zraven je bil še Franc Kancilija - na katerem mi je predsednik omenil, èe bi bil sluèajno pripravljen spet voditi reprezentanco. Odgovoril sem mu, da me trenutno to še ne zanima, ker vem, kakšni so ljudje v štabu, ki vodijo kampanjo proti Katancu, pa naj javno govorijo, kar hoèejo, ker paè ne morejo preboleti nekaterih stvari. Èeprav sem odloèno rekel ne, mi je Zavrl ob slovesu rekel, naj vse skupaj vendarle še premislim. Po tem sestanku je nastal pravi cirkus, po poroèanju medijev sem bil že skoraj postavljen za selektorja. Po enem tednu smo se znova sreèali, vendar ne v gostilni, ampak pri meni doma. Ker je Slovenija majhna in èe bi bili nekateri res takšni Sherlock Holmsi, kot se razglašajo, bi le zasledovali Zavrla, pa bi videli, da je prišel na sestanek k meni domov. Na tem sestanku sem mu še enkrat ponovil, da me stvar ne zanima.
Vas ne zanima, drugi pa bi "ubijali" zanjo.
Zaradi denarja, ker je to v Sloveniji najbolje plaèano trenersko delo, vendar jaz nikoli nisem štartal na službo le zaradi denarja. Èe zraven ni drugih motivov, tudi ni uspeha.
Leto in pol Prašnikar razlaga, da ima težave z ustvarjanjem nove reprezentance, ker jo še vedno razjeda "korejski sindrom".
Èlovek govori o stvari, za katero sploh ne ve, kaj se je dogajalo. Nisem se oglašal prav zaradi tega, da bi imela reprezentanca mir. Imeli so ga, a na koncu ne morem prek nekaterih stvari, ker se nekdo oèitno spet hoèe promovirati prek hrbta Katanca, ki pa noèe nobenemu niè. Ljudi paè ne moreš "zajebavati", ker èutijo in vedo, za kaj gre, ne glede na to, kaj govorijo.
O vzrokih za razkol v Južni Koreji kroži veliko verzij. Kaj se je sploh dogajalo na uvodni tekmi s Španijo, ko je Zahoviè izbruhnil, ker ste ga zamenjali?
To je zgodovina. Za svetovno prvenstvo je bilo vse narejeno tako, kot mora biti, po njem pa tudi predsednik Zavrl ni potegnil pravih potez. Prek nekaterih stvari v življenju paè ne moreš. Trenutno imamo veliko primerov iz moènejših in boljših reprezentanc, ko igralce po izgredu vržejo iz reprezentance. Sveži primeri so Nizozemca Kluivert in Seedorf, Norvežan Carew... Obstajajo doloèena pravila obnašanja in pri tem ni popušèanja. Vsak normalen èlovek, ki spremlja nogomet, vidi, da je bila ta oseba (Zahoviè, op. p.) tudi po svetovnem prvenstvu zamenjana 33-krat na 40 tekmah, pa naj mi oprostijo, èe sem se zmotil v statistiki. V teh primerih je menjava profesionalizem, v našem pa ni bilo tako.
Oèitno noèete spregovoriti priimka Zahoviè. Kolikokrat ste izrekli njegov priimek po tekmi s Španijo? Tudi nekateri igralci so se po razdoru klicali med seboj le še po številkah na dresih.
Niti enkrat. Tej osebi sem prvi rekel, da me v življenju ne zanima veè, zaradi stvari, ki mi jih je izrekla. Od 100 trenerjev bi mu jih 99 naredilo marsikaj, jaz sem ostal miren. Za mene ne obstaja veè, pa naj se zgodi, kar hoèe. Razumem napetost, da je bilo na igrišèu in v slaèilnici izreèeno v efektu, saj stvari dobro poznam, igralci istega moštva smo se med seboj tudi stepli, a dan po dogodku se stvar razèisti, opravièi, prediskutira... Ko pa èlovek dva, tri dni po izgredu še vedno stoji za storjenim dejanjem, se lahko le razidemo.
Izvirni greh naj bi bil, ker Zahoviè na pripravah na Brdu ni imel apartmaja, ker ste ga zamenjali na prijateljski tekmi z Gano tik pred odhodom na svetovno prvenstvo.
To so bedarije. Fantje so pri meni živeli veè kot božansko. Ne bom pa dovolil, da igralci zaènejo pljuvati po uspehu. Najboljši igralec Slovenije po osamosvojitvi lahko pljuva po meni, ne bom pa dovolil, da pljuva po fantih, ko je pred tekmo s Hrvaško izjavil, da je bila reprezentanca Romunije kakovostno veliko slabša od Hrvaške, èeprav ga zaradi poškodbe sploh ni bilo zraven, ampak je bil daleè od reprezentance, ki je bila v razsutem stanju, a si je izborila nastop na svetovnem prvenstvu.
V Južni Koreji se vam je podrl svet. To je bil za vas najveèji šok v življenju. Poteptana je bila vaša trenerska filozofija.
Reprezentanco sem prevzel s filozofijo, da bom ostal, èe bodo odnosi pravi. Nikogar nisem podil iz reprezentance, proti nikomur nisem imel niè. Stvari smo imeli razèišèene. Na koncu ni veè funkcioniralo, ker je šlo v osebno promocijo posameznikov. Absurdno je, da mediji primerjajo, kdo je bolj zaslužen, trener ali igralec, ko pa se toèno ve, kako so razdeljene pristojnosti. Oèitno je osebni ego te osebe prevladal nad interesi reprezentance.
Po dogodkih v Južni Koreji ste se do tega intervjuja zavili v molk.
Lahko bi se delal pametnega. S svojo prisotnostjo bi marsikoga motil. Ljudje so se navezali na reprezentanco in na rezultat, ob takšni kombinaciji pa se navežejo tudi na osebo. Moja morala in etika mi ne dovoljujeta, da bi se s komentarji oglašal v javnosti. Ko sem po skoraj dveh letih enkrat sedel s predsednikom Zavrlom, je nastal hrup. Bil sem nevtralen, zdaj pa so se razkrili, kdo koga šèiti. Zavrl je imel pravico, da se pogovarja s komer koli, ker Prašnikar praktièno ni imel veè pogodbe.
Po svetovnem prvenstvu ste doživeli novo grenko izkušnjo z Olympiakosom, kjer ste dobili odpoved po enem porazu v derbiju z najveèjim tekmecem Panathinaikosom, potem ko se vam je poškodoval vratar...
Ni bila grenka izkušnja. Èlovek se uèi vse življenje. Jaz sem se nauèil, da v doloèeno okolje ne grem veè delat. Nisem prièakoval, da me lahko zamenjajo na tak naèin. A trenerski kruh je paè takšen, da si zamenjan le zato, ker se je nekdo zjutraj zbudil slabe volje. Vendar to je profesionalizem in ni niè tragiènega. Morda sem jaz v drugaènem položaju kot veèina trenerjev, ker sem zelo mlad za ta poklic. Nauèil sem se, da dokler otroci hodijo v šolo, jih ne bom veè izpostavljal pritisku stalnih selitev. Ker me sinova potrebujeta, nisem veè pripravljen oditi nekam za trenerja in pustiti družine doma.
Vendar vas mnogi želijo za trenerja v Sloveniji.
Najlepše je delati doma, vendar sem preveè realen èlovek in noèem delati v okolju, kjer vidim, da so ljudje, ki so tesno povezani s športom in nogometom, proti in so to javno pokazali. Zame je super, da se je ob zbrki s selektorjem pokazalo, kako ljudje razmišljajo. Trenutno še ni èas za vrnitev, a se bom vrnil v slovenski prostor. Vrnil se bom, ko bodo odnosi urejeni. Predobro poznam sceno, kako funkcionira, moje zahteve so visoko profesionalne. Ljudje bi moj prihod takoj povezali z ligo prvakov, kar je v Sloveniji nerealno.
Navijaèi so na vaši strani.
To izredno spoštujem in se jim zahvaljujem. Žal na stvari gledajo od daleè. Ne moreš delati z ljudmi, ki so v preteklosti komaj èakali, da se je nekaj zgodilo, da nekomu dajo kontro. Pri tem ne mislim na kritiko, ampak na zlobo, ki je oèitno spet udarila na plano, in spet bo moralo miniti nekaj èasa, da bodo stvari pozabljene.
Koliko ste spremljali igre slovenske reprezentance v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo?
Zelo malo. Na štadion nisem šel, da ne bi motil vzdušja. Ljudje so namreè emocionalno vezani name, kar meni sicer godi, res pa je, da smo naredili tudi nekaj lepih stvari. Po svetovnem prvenstvu sem povedal, naj ne prièakujejo, da se bo majhna Slovenija v vsakem ciklusu uvrstila na veliko tekmovanje. Èe se bomo v naslednjih 20 letih uvrstili enkrat ali dvakrat, bo to fenomenalno.
Toda gledalci hitro vidijo, kako se igralci postavijo po igrišèu. Proti Hrvaški to ni bila neustrašna reprezentanca, ampak bojazljivi bunker z najslabšo igro Slovenije v njeni zgodovini.
To je druga stvar, vendar se bom vzdržal komentarjev, ker nimam vpogleda v naèin dela, èeprav prek medijev spremljam vse. Po svetovnem prvenstvu se je tudi med novinarji zaèela prodajati filozofija, da je to nova reprezentanca. V tej reprezentanci je bil nov le Šukalo, zaèel je igrati Cipot, ki sem ga tudi sam že enkrat poklical, pa še Koren je odigral eno tekmo.
Sedanji selektor Prašnikar, ki je pred vašim prevzemom leta 1998 šest mesecev vodil reprezentanco, trdi, da vam je on selekcioniral igralce in vam na pladnju ponudil Pavlina, Milinovièa...
Vemo, kam pes taco moli. Najmanj nekorektno in nesramno je ljudem, med katerimi jih 95 odstotkov nima vpogleda v statistike, prodajati takšne informacije. Sam nikoli nisem govoril proti reprezentancam svojih predhodnikov. V trenutku, ko nov èlovek prevzame reprezentanco, ima svojo vizijo. Ker je slovenski prostor tako majhen, da ne moremo izbirati med 50 igralci, je logièno, da jedro reprezentance ostane. Èe pa gospod sedanji selektor govori, da je on meni nastavil reprezentanco in da so uspehi sledili po logiki samoumevnosti, je to nesramno poèetje do mene. Do mojega imenovanja je Pavlin za reprezentanco odigral štiri tekme, Osterc dve, Aèimoviè, Cimirotiè in Milinoviè pa po eno tekmo.
Vsak nov selektor dela po svoje, igralci ga sprejmejo ali ne, razumejo ali ne... Reprezentanco sem prevzel po kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, ko je osvojila eno toèko, in po treh zaporednih porazih pod vodstvom Prašnikarja. Torej, èe je meni nastavil reprezentanco, ki ni bila sposobna zmagati na treh prijateljskih tekmah, naj bo vsaj toliko korekten, da je tiho, in naj dela po svoji pameti in naj izvleèe èim veè s sedanjo reprezentanco. Jaz mu ne bom metal polen pod noge. Ko smo že pri tem, kdo je komu zapustil kakšno reprezentanco, naj povem, da je Novak vrsto let igral po levi strani. Sam sem videl stvari drugaèe in pri meni je igral vse tekme na desni, razen na tekmi z Romunijo v Bukarešti, ko sem ga prestavil na levo. Ne vem, ali je bila to intuicija, padlo mi je na misel, da odigra po levi, in tako smo dosegli gol.
Vaša trenerska filozofija z reprezentanco je bila polna poguma. Napadli ste Francijo sredi Pariza, Jugoslavijo sredi Beograda...
Ljudje, ki so tesno povezani z nogometom, in tudi novinarji trdijo, da to ni bilo tako. V prvih kvalifikacijah smo igrali izreden nogomet, na najvišjem svetovnem nivoju, in tudi številka deset je igrala fenomenalno. Bil bi pokvarjen, èe tega ne bi priznal. V drugem ciklusu, ko sta se poslovila Darko Milaniè in, žal, tudi Sašo Udoviè, ki je bil izredno koristen za strategijo igre slovenske reprezentance, mi ni veè uspelo najti igralca, ki bi imel takšne karakteristike, kot jih je imel Sašo. Nekateri igralci niso bili veè na takšnem nivoju kot v prvih kvalifikacijah, vendar smo izvlekli 13 tekem brez poraza. Z Romunijo, za katero danes pišejo, da je sicer slabša od Hrvaške, smo odigrali brez najboljšega igralca, ki je bil poškodovan. Za nameèek je imel Knavs nogo v gipsu, Cimirotiè in Bulajiè sta bila poškodovana, Èeh je odigral le 45 minut za GAK po zelo hudi poškodbi gležnja... Igralci so na igrišèu izvedli tisto, kar sem jim naroèil. Trener je tisti, ki mora oceniti, kaj lahko igralec naredi in kaj ne. Meni so metali pod nos, da Slovenija igra najbolje po dežju, snegu, blatu. Mi pa smo najboljšo tekmo odigrali na suhem pri 30 stopinjah Celzija z Jugoslavijo 3:3 na evropskem prvenstvu. Èe bi imeli takšnega igralca, kot je Dragan Stojkoviè, ki je sposoben stopiti na žogo, bi zmagali s 5:0. Slovenija je reprezentanca, ki tega nikoli ni imela.
Dve leti kasneje je Slovenija s Hrvaško doživela polom.
Èe prebiram medije, ta tekma sploh ne obstaja veè. V dveh dneh je bilo vse pozabljeno, nihèe ni ocenil tekme s Hrvati, ampak takoj le celoten ciklus. Ne bom ocenjeval tekem. Novinarji ste na potezi. Ko je selektor dal izjave, kako bo igral na povratni tekmi, sem na televiziji slišal zelo velik aplavz slovenskih novinarjev, in tudi smeh. V Ljubljani se je to resnièno zgodilo z obrambno postavitvijo. V srcu imam rad nogomet in to reprezentanco, ne morem pa mimo tega, da nekdo pred tekmo govori eno, po tekmi pa drugo. Šlo je za iskanje alibijev. Ker Katanec to ne more biti, naj se dogovorijo med seboj. Moj pomoènik Popivoda mi je v savni zaupal, da sedanji selektor ni želel igrati na naèin, ki smo ga videli v Ljubljani. Vendar oèitno nekaj ni funkcioniralo. Èe igralci ne poslušajo selektorja, to pomeni, da se ne razumejo, ali ne govorijo istega jezika ali ni dobro ocenjena situacija, v kakšnem stanju so igralci... Iskanje alibijev, da ne morejo odigrati dveh tekem v štirih dneh, ni sprejemljivo. V preteklosti je reprezentanca v veliko slabšem stanju odigrala po dve tekmi skupaj in še jih bo morala.
Pri vas je bil Rudonja kljuèni mož, ki je hitel na pomoè soigralcem po vsem igrišèu. Cimirotiè in Aèimoviè sta bila brez pripomb jokerja na klopi...
Mi se nobeni reprezentanci ne moremo prilagajati, ker paè nimamo dovolj kakovosti, ampak moramo gojiti svoj slog igre. Temelj, da sploh lahko kaj narediš, je maksimalna borbenost. Z analizo tekem slovenske reprezentance v preteklosti bi prišli do imenitnih zakljuèkov in tudi iz sedanjega kadra bi bilo mogoèe narediti marsikaj. Naj dajo glave skupaj, lahko bi pogledali doloèene stvari in bi hitro videli, kaj, kako in zakaj je doloèen igralec igral in kaj je dal v doloèenem trenutku. Zdaj pa slišim, da je v današnjem èasu najboljši kompromis. Zame je to super v politiki, v vodenju športne ekipe pa sklepanje kompromisov pripelje do razsula. Ko zaèneš sklepati kompromise, da nekdo igra zato, da ne bo jezen, drugi pa ne zato, ker je vstal na levo nogo, kar pozabi na kolektiven šport.
Vaš moto je, bodi pošten do nogometa in vse ti bo vrnil. Nikoli ne bom pozabil tekme z Romunijo, ki jo je Slovenija dobila z 2:1, a ste imeli toliko poguma, da ste priznali, da je bila to slaba igra in zmaga z veliko sreèe.
Zakaj ne bi povedal, èe je naša realnost takšna. V trenerskem poslu je tako. Ko je dobro, gre 80 odstotkov zaslug igralcem, ostalih 20 pa trenerju, ob porazu pa obratno. Ljudem nisem mogel prodajati nekaj, èesar ni bilo. Nisem imel srca ljudem reèi, da smo odigrali super, ko pa bi morali že v prvem polèasu prejeti pet golov.
Prašnikar je prekrižal igralce, na katerih ste vi gradili igro - Novaka, Osterca, Èeha, Milinovièa, Galièa...
Èe je to res, je absurd. Slovenija ima premalo igralcev, da bi se delili na moje in tvoje. Ko sem bil jaz selektor, sem bil zelo kritièen do slovenske lige. Ljudje, ki zdaj vodijo reprezentanco, pa zdaj govorijo iste stvari, medtem ko so bili kritièni, ko so mi pred svetovnim prvenstvom servirali, da v reprezentanci lahko igra sedem, osem fantov iz slovenske lige. Predvsem so mi ponujali napadalca Pekièa in Rakovièa. Zakaj sedanji selektor ni uporabil teh igralcev? Oèitno je ljudem cilj, da pridejo do doloèenega položaja, nakar zaènejo govoriti, kot jim ustreza.
Na koliko nogometnih tekmah v Sloveniji ste bili po svetovnem prvenstvu 2002?
Le na tekmi Olimpija - Liverpool, ker sta me prosila sinova.
Baje ste trenerju Olimpije Suadu Beširevièu svetovali taktiko za povratno tekmo z Liverpoolom.
Nièesar nisem svetoval, ker ni moja filozofija, da bi nekomu nekaj svetoval, še posebej pa ne na daleè. Le pogovarjala sva se o tem, kako igra Liverpool. Svetoval pa sem mu, naj kot trener dela s svojo glavo. Informacije naj posluša, na koncu pa odloèitve sprejema sam.
V medijih mrgoli kombinacij za novo službo. Prodajajo vas po vsej Evropi. Trenutno je najbolj aktualen beograjski Partizan.
Niè ni res, èeprav sem prebral, da sem šel k Srbom, jaz pa sem bil doma. Znani so ljudje, ki širijo takšne novice, reklame èasopisom, ki to pišejo, pa ne bom delal. Ljudje vsake toliko èasa lahko preberejo kakšno bedarijo o Katancu. Ne razumem, da v Sloveniji vladajo razmere, pa ne le v športu, ampak v vsej državi, ko nimamo postavljenih kriterijev, kdo, kdaj, zakaj, kako odloèa o tem, da se pojavi, govori. Udrihamo drug èez drugega, kar ne pelje k nièemur dobremu. Dokler ne bomo uredili teh stvari, bomo živeli slabo.
Vroèa tema so vaši odnosi z ljudmi. Zakaj se ne pogovarjata z Branetom Oblakom?
Oblak je na evropskem prvenstvu, ki ga videl po zaslugi naše uvrstitve, sicer nikoli ne bi bil tam, komentiral tekmo Slovenija - Jugoslavija za nemško televizijsko postajo in pljuval po Katancu, ko je kritiziral taktièno postavitev. Nisem zamerljiv, vendar èe nekdo pljuva po meni, da sebi dviguje rejting, mi ni všeè. Z Oblakom, s katerim sem poleti na tenisu v Tivoliju sedel za isto mizo, lahko vse skupaj urediva v eni minuti, vendar v zasebnem okolju, ne pa, da bo kdo prireditve izkorišèal za zbliževanje. Ne bom pa hodil na prireditve, kjer so ljudje, ki mi ne ustrezajo in s katerimi nimam razèišèenih stvari. Zato tudi noèem, da se rokujem s temi ljudmi in se smejemo pred kamerami in fotoaparati.
Z Bojanom Prašnikarjem pa se ne morete usesti in pogovoriti, kot z Oblakom?
Ne, ker so to povsem drugaène stvari. Naj delajo po svoji pameti. Ne bom jih motil, vendar po dveh letih poslušanja, kdo je komu kaj naredil, Katanec ne more biti budala in tiho. Po tem intervjuju bodo imeli spet mir, vendar naj pustijo uspehe bivše reprezentance na miru in naj to spoštujejo, ne pa, da vseskozi omenjajo korejske dogodke.
Ali vas je kdaj zamikalo, da bi odgovorili na komentarje Oblaka in Prašnikarja?
Ne. Èe imajo tako moralo, naj še kar naprej komentirajo. Dve leti sem bil v popolni ilegali. Bom pa odslej povedal svoje mnenje, ko bo šlo za dobrobit nogometa. Ne bom dovolil, da se prodaja doloèena filozofija. Od takrat, ko je bil Oblak v tujini, je minilo že zelo veliko èasa. Prašnikar ni bil nikoli v tujini in nikoli ni obèutil, kar se zgodi dobrim igralcem, da bi ga trenirali veliki trenerji. Jemljem si to pravico, ker sem imel vseeno malo veè možnosti od njiju komunicirati, videti, trenirati in igrati na visokem nivoju. Upam, da vsaj ne bodo negirali mojega igranja v finalu lige prvakov, osvojitve pokala pokalnih zmagovalcev, igranja finala pokala UEFA...
Selektor ne boste, v tujino ne boste šli. Kaj boste poèeli?
Poènem tisto, kar že vse življenje. Od sedmega leta treniram vsak dan, vseskozi sem v gibanju, svojo življenjsko potrebo zadovoljim. Želim napolniti baterije in izrabiti vsak dan življenja za vesele in lepe stvari, ki si jih želim poèeti.
Ali ste pripravljeni sesti na trenersko klop, èe bi organizirali poslovilno tekmo generacije, ki ste jo vodili?
Jaz sem se poslovil po Koreji. Naj se poslovijo tudi igralci. Za moderne trenerje ni nujno, da sedijo na klopi, sedijo lahko, tako kot v Angliji, kar na tribuni.
Zakaj se Slovenci kot reprezentanca vedno unièimo na velikem tekmovanju? Nogometaši ste se sprli, košarkarji so se stepli, rokometašice so zaostale za visokimi cilji...
Ker osebni ego prevlada nad interesi ekipe. Zaène se debata, kdo je za nekaj najbolj zaslužen. Ko sem gledal košarkarsko reprezentanco po TV, je bilo oèitno, da je vsak igralec svet zase. Tisti igralci, ki so bili na klopi, niso živeli s tistimi, ki so na igrišèu. Ne ve pa se, kdo je igralec, ki na koncu prevzame odgovornost, ker ni postavljena hierarhija.
Slovencem ste vošèili praznike iz zasneženega Kijeva 1999 in deževne Bukarešte 2001. Kaj jim sporoèate izpod sonène Šmarne gore?
Niè posebnega. Enako kot iz Kijeva in Bukarešte. Veliko uspehov in veselja ter naj še naprej spremljajo nogomet, ker potrebuje podporo, kot jo je imel. Upam, da bo z njihovo podporo reprezentanca spet lahko prinesla takšna zadovoljstva, kot jih ljudje že poznajo.
Vse stvari v življenju želim poèeti z veseljem in srcem, ne pa zaradi denarja.